Cunami električnih vozil: kaj prinaša ali odnaša?

Trend varovanja okolja in razvoj tehnologije je v zadnjih letih prispeval k močnemu porastu prodaje električnih vozil. Pri tem so najbolj naravni zmagovalci proizvajalci vozil, dobavitelji elektro motorjev, baterij in čipov, vlagatelji pa pogosto pogledajo tudi po priložnostih v dobavni verigi navzdol. Tam seveda najdemo surovinska podjetja, ki delujejo predvsem na segmentih, kot so litij, nikelj, baker, kobalt ipd. Z vidika infrastrukture so zanimivi še proizvajalci polnilnic, s tem pa je tako imenovana »EV tema« (electric vehicle, angl.) večinoma že izčrpana. Omenjena podjetja so zanimava predvsem z vidika hitre rasti prodaje električnih vozil (leta 2020 je bilo novih registracij EV 41 odstotkov več kot 2019), medtem ko so na drugi strani absolutne številke še vedno nizke. Po ocenah Mednarodne agencije za energijo je lansko leto po cestah vozilo 11 milijonov registriranih električnih vozil, od tega 10 milijonov avtomobilov. Če za primer povemo, da je bilo konec lanskega leta v Sloveniji 1,6 milijona vseh registriranih vozil, potem je jasno, da je na globalni ravni število vseh EV vozil zanemarljivo. Glede na to da so zaradi manjšega dosega električna vozila priljubljena predvsem za mestni in primestni promet (ameriške raziskave denimo kažejo, da je letno povprečje prevoženih kilometrov okoli 30 odstotkov nižje od običajnih vozil), je povsem jasno, da se relativno malo pozornosti namenja dobavi in distribuciji energije, ki služi za pogon električnega voznega parka. Dolgoročno seveda tudi to vprašanje ni zanemarljivo, saj Mednarodna agencija za energijo pričakuje, da se bo število registriranih vozil na svetovnih cestah do leta 2030 povečalo na 145 milijonov, v primeru dodatnih spodbud pa lahko tudi na 230 milijonov.

Napoved: Do leta 2030 se bo povečalo število registriranih električnih vozil na 145 milijonov iz trenutnih 11 milijonov, v primeru dodatnih spodbud pa lahko tudi na 230 milijonov.

Panoga proizvodnje energije pred razcvetom?

Z rastjo uporabe EV vozil bi se lahko povečala tudi zanimivost sicer dolgočasnega sektorja proizvodnje elektrike. Omenjena podjetja so namreč precej zanemarjena, saj so na eni strani pod pritiskom zaradi varovanja okolja in upoštevanja ekoloških regulativ, nadomeščanje infrastrukture je zelo drago, saj je panoga kapitalsko intenzivna, na drugi strani pa z izjemo rasti cen, trg električne energije v razvitih državah praktično ne dosega rasti. Trenutnih 27 članic EU je namreč leta 1990 proizvedlo 2,3 milijona gigavatnih ure (GWh) električne energije, do leta 2003 se je bruto proizvodnja povečala na 2,8 milijona GWh, naslednjih 16 let pa nikoli ni presegla 3 milijonov GWh. Na drugi strani se je BDP v tem obdobju povečal za okoli 60 odstotkov. Razloga za razhod rasti sta predvsem bolj ekonomična uporaba (večja učinkovitost naprav, varčna svetila ipd. v kombinaciji z emisijskimi kuponi) ter selitev industrijskih obratov v države s cenejšo delovno silo.

Po skoraj dveh desetletjih stagnacije bi lahko električna vozila ponovno vodila v rast trga električne energije, vendar pa po ocenah investicijske banke Goldman Sachs številke ne bodo tako drastične. Ocenjujejo, da bo globalno povečanje uporabe EV iz trenutnega 1-odstotnega deleža na 13-odstotnega, po optimističnem scenariju pa na 32-odstotnega do leta 2040, pomenilo povečano porabo električne energije v višini 0,1 milijon GWh oziroma 0,26 milijona GWh. To je relativno malo, glede na to da naj bi celotna poraba izven vozil znašala 4,34 oziroma 4,52 milijona GWh.

EV izzivi za Evropo in Slovenijo

Pogljemo poenostavljen izračun za EU. V letu 2019 je po državah EU vozilo 242 milijonov vozil in če ostanemo na tej ravni in bi se uresničile projekcije razširjenosti EV, bi moralo konec tega desetletja po evropskih cestah voziti vsaj 24 milijonov električnih vozil. Povprečen avto v EU naredi letno okoli 12 tisoč kilometrov, kar ob porabi 20 kWh na 100 kilometrov pomeni letno porabo 2.400 kWh, to pa pomeni letno 57,6 tisoč GWh električne energije. Električna vozila bi tako predstavljala le okoli dva odstotka trenutne proizvodnje, se pa seveda slika precej spremeni, če bo delež vozil precej višji od 10 odstotkov, kar pa ni le možno, ampak tudi zelo verjetno. Evropska komisija je namreč že predlagala, da se po letu 2035 prepove prodajo vseh avtomobilov na bencinski ali dizelski pogon, to pa bi pomenilo, da bi do leta 2050 postopoma potrebovali že okoli 20 odstotkov več električne energije.

Petino višja poraba ne bi smela biti ravno šok za proizvajalce električne energije, saj do skoka ne bo prišlo čez noč in je dovolj časa tudi za večje infrastrukturne projekte, vendar pa težava prehoda na EV leži drugje – in sicer v stabilnosti omrežja. Ko se danes povprečni evropski voznik ustavi na bencinski črpalki in natoči 50 litrov goriva, to zadošča za naslednje tri tedne vožnje, povprečni voznik električnega vozila pa bo avto priklopil na polnilnico najverjetneje vsak večer. Teoretično to pomeni, da nova petina povpraševanja (v primeru, da so vsa vozila EV) ne bo prisotna na trgu električne energije enakomerno čez ves dan, pač pa ob koncu dneva pa še to le za nekaj ur.

Za slovenske razmere bi to pomenilo, da bo 1,2 milijona avtomobilov v Slovenji naredilo dnevno okoli 38,5 milijona kilometrov (upoštevano EU povprečje 12 tisoč letno), kar predstavlja 7,7 milijona kWh (20 kWh na 100km) oz. 7,7 GWh električne energije dnevno. Če pogledamo Nuklerano elektrarno Krško (NEK), ki proizvaja električno energijo za Slovenijo in Hrvaško, povprečno proizvede okoli 15,2 GWh elektrike dnevno (5.533 GWH v celem 2019), oziroma 0,6 GWh v eni uri, to pa pomeni, da NEK v nočnem času ne more pokriti celotnega povpraševanja, v primeru, da bi bili vsi avtomobili v Sloveniji električni. Če dodatno obračamo številke, lahko vidimo, da NEK lahko v eni uri proizvede le toliko električne energije, da se na hitrih polnilnicah lahko v tem času istočasno polni smo 12.400 vozil. Ta številka še dodatno pade, ko začnemo govoriti o ultra hitrih polnilnicah, saj hitrejše polnjenje pomeni še hitrejši skok povpraševanja.

Nihanju porabe dodajmo še nihanje proizvodnje

Medtem ko je pričakovano, da se tudi na račun emisijskih kuponov privlačnost proizvodnje elektrike iz fosilnih goriv zmanjšuje, pa se je zaradi nesreče v Fukušimi začel tudi pritisk na jedrske elektrarne. Posledično je edini zaželeni vir obnovljiva energija, kjer pa predvsem sonce in veter ne omogočata stabilne proizvodnje. Posledično bo potrebno najdi načine, kako to energijo shranjevati ne le znotraj dneva, ampak tudi znotraj leta. V zimskem času bo namreč na povpraševanje vplivala ne samo večja poraba vozil, ampak tudi razširjenost toplotnih črpalk oziroma izraba elektrike kot vir ogrevanja. Države glede izpustov ne pritiskajo le na podjetja, pač pa tudi na gospodinjstva in tudi v Sloveniji bodo v naslednjih letih stopile v veljavo prepovedi glede uporabe starejših kurilnih naprav, s tem pa se bo povečala tudi poraba elektrike v času zime. Tu baterije ne pomagajo prav dosti, trenutno pa se največ stavi na vodik, katerega proizvodnja je najbolj čista ob uporabi elektrolize.
Vse kaže da bo zakonodaja s pomočjo vetra s strani klimatskih sprememb (neurja, poplave, požari ipd.) dobila zagon za pospešek revolucije, vendar pa bo to zahtevalo tudi hitro prilagoditev elektro podjetij. Zelo pomembna bo kakovost infrastrukture, dostopnost do obnovljivih virov, pa tudi prodajni kanali. Prav zato že prihaja do sodelovanj med proizvajalci električne energije in naftnimi podjetji ter avtomobilskimi proizvajalci. Npr. Iberdrola, Enel in bp so sklenili partnerstvo s Volkswagnom, ki bo pospešilo izgradnjo polnilnic po Evropi. Do podobnih zavezništev pa prihaja tudi v drugih državah. EV revolucija pa ne pomeni le priložnosti in izziva za elektro podjetja, ampak tudi za naftno industrijo. Vse več podjetij v tem sektorju postopoma razvija alternativne vire energije in vstopa na trg proizvodnje elektrike, obenem pa se umikajo iz trga fosilnih goriv, tako kot je pred kratkim tudi na slovenskem trgu storil OMV.

Electric Vehicle (EV) revolucija tako ne prinaša priložnosti le za Teslo in druga »vroča« imena, ampak tudi za »dolgočasna podjetja«, ki so ali pa še bodo prisotna v proizvodnji in distribuciji električne energije in ki bodo znala ustrezno odgovoriti na zahteve potrošnikov.