Cene jekla v nebo! Kaj zdaj storiti z gradbenimi projekti?

Kolega gradi hišo in se sprašuje, kdaj bo pravi čas za nakup 15 ton železa, drug znanec razmišlja o povečanju logističnega centra, predračun, ki ga je prejel pa je kar dvakrat višji, kot lanski. Tudi pri manjših posegih, kot je denimo izdelava nadstreška, je opaziti višje račune kot pred pandemijo. Kaj torej storiti v razmerah, ko je cena jekla v zahodni Evropi od lanskega poletja poskoči za 200 odstotkov na 1.191 evrov na tono?

Pogovori z znanci in prijatelji skoraj vedno zaidejo na teme povezane s COVID-19, v zadnjem času pa vse pogosteje tudi na inflacijo. V večini primerov gre predvsem za teoretična vprašanja, kam nas vodi monetarna politika, zadolževanje držav ipd. V praksi je namreč inflacija zelo odvisna od osebnih preferenc in mesečne porabe, večina pa nas rast cen opazi predvsem, ko se ustavimo na bencinski postaji. Seveda pa vsi ne sodimo v povprečje, ki rast cen občuti predvsem, ko je liter bencina 40 centov dražji. Čeprav zvišanje nikakor ni zanemarljivo, pa je absolutni učinek 40 centov razlike precej drugačen, če se pogovarjamo o 100 litrih goriva, ali pa na drugi strani o desetih tonah železa, ki ga na primer potrebujemo za armiran beton pri gradnji hiše, ali pa gradnji industrijskega objekta. V teh primerih je povsem drugačna tudi stopnja nujnosti odločitve. Ko nas avto opozarja na nizek nivo goriva, težko odlašamo z nakupom, pri gradnji objektov pa običajno lahko odložimo investicijo in počakamo nižje cene, ali pa razmislimo o alternativah. Kaj torej storiti v razmerah, ko je cena jekla v zahodni Evropi od lanskega poletja skočila iz 400 evrov na 1191 evrov na tono?

Kriza že pred krizo

Z vidika poslovanj je bila evropska jeklarska industrija že pred COVID krizo pod pritiski, saj se je poraba v avtomobilski industriji zmanjševala, veliko je bilo cenovne konkurence s strani uvoza, negativno pa je na sektor vplivala tudi okolijska politika – omejevanje izpustov in zmanjšana rast v naftni industriji. Negativne trende pa je dodatno pospešila še COVID-19 kriza, ki je sprožila še hitrejše ustavljanje proizvodnih obratov, evropski jeklarji pa so tako v letu 2020 uporabljali le okoli 65 odstotkov proizvodnih kapacitet (pred krizo okoli 75 odstotkov). Medtem ko je Kitajska padajoče povpraševanje reševala z infrastrukturnimi projekti, so ustavitev porabe jekla v drugih regijah reševala podjetja sama. Zaradi ugašanja, talilnic jeklarska industrija ni bila pripravljena na hitro okrevanje povpraševanja, pomanjkanje pa je prizadelo tudi rudarski sektor, katerega kapacitete so bile v Braziliji omejene že od leta 2019, ko se je zrušil rudniški jez podjetja Vale. Dodatno na proizvodnjo jekla še naprej vpliva tudi COVID. Zaradi rasti okuženih v Indiji so se v zadnjih mesecih potrebe bolnišnic po kisiku močno povečale, omejevanje industrijske porabe pa tako vpliva tudi na proizvodnjo jekla.

Material dobijo tisti, ki se ne ozirajo na cene?

Poročila o stanju na evropskem trgu jekla kažejo, da jeklarji trenutno dobavljajo izdelke predvsem stalnim strankam, kar kaže na to, da je na trgu še vedno primanjkljaj. Podatki z nemškega gradbenega sektorja razkrivajo, da je bilo v maju kar 40 odstotkov podjetij v zamudi zaradi pomanjkanja materiala, kar je 21 odstotnih točk več kot v aprilu. Gradbeni material je tako na voljo le tistim, ki ne gledajo na stroške, naraščajoče cene pa tako že pritiskajo na povpraševanje. Veliko projektov je bilo namreč osnovanih na lanskih cenah surovin, vendar se je izvedba zamaknila zaradi izbruha pandemije. Glede na to da so od aprila 2020 cene armatur za betonske konstrukcije zvišale iz 400 evrov na julijskih 850 evrov za tono, je seveda računica povsem drugačna. Posledično pa ni presenečenje, da se v Nemčiji že pojavljajo primeri, ko strankam ponujajo denar v zameno za prekinitev pogodbe.

Bodo cene ostale na ekstremih ravneh?

Kljub nori rasti cen jekla, ki v določeni meri že vpliva na povpraševanje, pa kratkoročno padce lahko pričakujemo le v primeru novega vala pandemije in ob ustavljanju gospodarske rasti. Kar nekaj dejstev namreč nakazuje, da bi cene lahko ostale na ekstremno visokih nivojih:

• Proizvodnja vozil zaradi pomanjkanja polprevodnikov in drugega materiala (tudi jekla) ne deluje s polno kapaciteto.
• Kitajska vse več pozornosti namenja onesnaževanju in načrtuje omejevanje proizvodnje jekla in s tem izboljšanje kakovosti zraka v mestih.
• EU je v juniju kljub nasprotovanju avto industrije podaljšala omejitve glede uvoza jekla.
• Kitajska je začela z omejevanjem izvoza jekla, saj s tem želi zavarovati rast cen na lastnem trgu, to pa vpliva na rast cen v drugih regijah.
• Politična pogajanja glede infrastrukturnega plana v ZDA še niso končana, vendar lahko pričakujemo, da bo v gradnjo cest in mostov usmerjenih več 100 (mogoče celo 1.000) milijard dolarjev.
• Podrtje jezu v Braziliji leta 2019 je sprožilo zahteve po višjih varnostnih standardih, podjetje Vale pa bo zadovoljivo raven svoje infrastrukture doseglo šele leta 2025.

Zaenkrat torej težko rečemo, da bi se v naslednjih mesecih lahko cene jekla znižale, kljub temu pa tudi ni pametno staviti na to, da bi se strm trend rasti zadnjega leta lahko nadaljeval tudi v prihodnje. Kot sem omenil, cene že vplivajo na investicijske odločitve oziroma porabo, razlogi za umiritev pa obstajajo tudi na ponudbeni strani:

• Izkoriščenost globalnih proizvodnih kapacitet naj bi po ocenah Deutsche Bank letos znašala okoli 83 odstotkov, v Evropi pa 73 odstotkov, kar pomeni, da bo nivo izkoriščenosti jeklarske industrije na stari celini nižji od obdobja pred korono in pred globalno finančno krizo, ko je dosegala tudi 90 odstotkov.
• Investicije največjih jeklarskih družb so okrevale že v zadnjih dveh letih, ta trend pa naj bi se nadaljeval tudi v naslednjih letih. Nivoji vlaganja v proizvodnjo so tako precej višji kot v obdobju 2014-2018.
• Podobno velja tudi rudarska podjetja in pridobivanje železove rude, saj tudi pomanjkanje in cena le-te vpliva na rast cene jekla. Kratkoročno sicer lahko pošiljke železove rude zaostajajo za jeklarsko aktivnostjo, vendar lahko pričakujemo povečanje investicij tudi na strani rudarskih družb.
• Letošnji izvoz železove rude v začetku leta je bil pod vplivom slabših vremenskih razmer v Avstraliji in Braziliji, zaradi COVID-19 pa tudi v Indiji. Pomanjkanje železove rude je tako tudi posledica enkratnih dogodkov.

Kot je razvidno iz grafa cene železove rude so trgi surovin izjemno nihajni in zelo hitro pride do večjih sprememb cene. Zaradi novih različic virusa bi bili namreč lahko priča ponovnemu ustavljanja ekonomij in s tem padcu cen, vendar ob trenutnih trendih okrevanja težko rečem, da se bodo cene železove rude in jekla v prihodnjih mesecih bistveno spremenile. Trend rasti bi se sicer lahko umiril ali celo ustavil, vseeno pa težko pričakujemo večji padec. Tudi največji igralec na področju železove rude Vale napoveduje normalizacijo razmer šele v dveh letih. Na drugi strani analitiki opozarjajo, da so cene železove rude nad 200 dolarjev za tono nevzdržni, vendar pa ne verjamejo, da bi se dolgoročno lahko spustila pod 150 dolarjev.

Vse torej kaže, da tudi odlaganj gradbenega projekta najverjetneje ne bo vodilo k večjim prihrankom, kar pa ni nič kaj pozitivna novica za vse, ki se lotevate gradnje hiše, proizvodnih obratov ali logističnega centra.